Moj kritični pogled na sojenje na EuroBasketu
Po tekmi Nemčija–Slovenija imam občutek, da gledamo več kot le košarko. Gledamo posel, ki je zavit v športni dres. In čeprav tega ne morem dokazati, številke govorijo same zase.
Finale EuroBasketa bo v Areni Riga, ki sprejme 11.200 ljudi. Vsak sedež pomeni denar, še posebej, ko so cene finalnih kart v rangu nekaj sto evrov za običajna mesta in še precej več za VIP. Če je dvorana polna, so prihodki ogromni. In bolj kot je zvezdniška ekipa v finalu, večja je verjetnost, da bo dvorana res pokala po šivih.
Poglejmo še vpliv na družbenih omrežjih. Luka Dončić ima več kot 11 milijonov sledilcev. Giannis iz Grčije še več – okrog 16 milijonov. Schröder iz Nemčije približno 6 milijonov. Finski Markkanen ima 400 tisoč, Turški Osman in Şengün skupaj okoli milijon. Te številke niso nepomembne – govorijo o moči vpliva, s katerim se polnijo dvorane, dvigajo TV-rejtingi in prodajajo sponzorski paketi.
In tukaj je bistvo: majhne države so vedno v slabšem položaju. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, Nemčija več kot 80 milijonov. Povprečna plača v Sloveniji je okoli 1.471 €, v Nemčiji skoraj 2.900 €. Turčija ima skoraj 88 milijonov ljudi – resda z nižjo kupno močjo, a ogromnim trgom. Ko so v igri takšna razmerja in tak denar, se igra lahko hitro spremeni v nekaj zelo grdega.
Na žalost je to isto v poslu. Majhna slovenska podjetja se vsak dan borijo proti globalnim velikanom. Veliki imajo več kapitala, več ljudi, več vpliva. Ko pride do konkurenčnega boja, se pravila igre pogosto nastavijo tako, da ustrezajo večjim. Mali pa morajo igrati popolno igro, brez napake – in še takrat ni nujno, da jim uspe.
Zato se ne čudim, če ima Grčija težave proti Turčiji. Če moj pogled drži, bodo Turkom spregledane določene napake, ker je njihov trg enostavno preveč velik, da bi ga lahko ignorirali. Grčija bo morala za zmago igrati brezhibno, popolnoma dominirati. Enako velja za Finsko proti Nemčiji – čeprav imajo Finci srčne navijače, je Nemčija tržno in številčno preprosto močnejša.
Kot navijač Slovenije priznam, da sem pristranski. Včerajšnja tekma je bila zame grozna in delovala je kot šolski primer, kako posel lahko povozi šport. Največja ironija pa je, da so organizatorji z ignoriranjem efekta Luke Dončića ustrelili sami sebe v koleno. Dončić je globalna ikona. Tekma z njim v finalu bi pritegnila navijače iz vse Evrope, ker bi vsi želeli videti zvezdnika svetovnega formata.
A žal – ko je v igri denar, se pogosto pozabi na šport. In to je tista grenkoba, ki jo kot podjetnik in navijač težko spregledam.
