Nova Špar vitaminska voda in oglaševanje na blagajni.
Ko govorimo o izdelkih na policah trgovin, se pogosto spregleda ena pomembna stvar – skoraj vsak trgovec ima svojo blagovno znamko. Mercator ima svoje izdelke, Špar ima svoje, Tuš ima svoje, Jager ima svoje… in še bi lahko naštevali. V ozadju teh izdelkov pa so pogosto isti veliki proizvajalci, ki delajo za različne etikete.
Sam po sebi ta koncept ni nič spornega. Kupci dobijo cenejši izdelek pod trgovsko znamko, proizvajalec pa dodatno prodajo. Vprašanje pa se pojavi pri konkurenčnosti: kaj to pomeni za originalne blagovne znamke, če na polici stojijo ob cenejšem izdelku, ki ga je morda proizvedel isti dobavitelj? To je debata za drug članek.
Danes se želim dotakniti oglaševanja. Poglejte fotografijo. Vidimo oglas na ločevalniku med izdelki pri blagajni: »Oseba pred vami je verjetno izbrala novo vitaminsko vodo.« Odličen marketinški trik – pozornost kupca na blagajni je velika, pogled gre avtomatsko tja, kjer čaka.
Toda tu pride pravo vprašanje. Če gre za Šparovo vitaminsko vodo, ali je Špar za to oglaševanje sam sebi plačal? Ali imajo trgovske znamke tovrstne pozicije rezervirane brezplačno? Kolikor je meni znano, mora vsak proizvajalec za oglaševanje v trgovini plačati – na polici, na tleh ob blagajni, v katalogu.
Če pa trgovec za svoje lastne izdelke ne plača nič, se odpira zanimiva dilema: je to res pošteno do drugih blagovnih znamk, ki za isto mesto morajo odšteti svoj denar?
Tu se skriva širša zgodba, ki jo bo treba še razplesti – kako daleč bodo trgovske znamke šle v tem, da dajejo prednost svojim izdelkom, in kakšen vpliv bo to imelo na konkurenco in na potrošnika.
