Z Dr. Matej Miklavec sem se pogovarjal o razvoju osebnih potencialov in nastal je zanimiv zapis, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.
Razvoj osebnih potencialov običajno namiguje na sklop aktivnosti, proces, ki podpira rast, napredek in pozitivne spremembe za razvoj spečih osebnih sposobnosti, veščin, kvalitet, ki vodijo v uspeh, uresničenje določenih želj ali ciljev, oziroma v večjo kvaliteto življenja.
Ko nekdo uvidi zase, da sam ustvarja nezaželen stres, in s tem preneha, se lahko sprosti veliko jasnosti in energije za veliko lažje soočanje z izzivi in ustvarjanjem novih rešitev ter priložnosti, ki so se prej zdele nemogoče. Sprosti se potencial.
Najbolj enostaven proces s katerim lahko vse zgornje dosežemo, je že vgrajen v nas in zelo naraven. Učenje je ta enostavna, čudovita in idealna, rešitev za vse naše izzive in cilje. Čeprav je enostavna in vgrajena funkcija, ni nujno da je lahka. Ni lahka, ker imamo ljudje običajno veliko osebnih in kulturnih ovir do učenja. Dokler teh ovir ne spoznamo, bo ta proces, čeprav ključen, izredno otežen in zgolj površinski ter brez prebojnih zmožnosti na osebnem ali poslovnem nivoju.
Nekatere ovire so očitne, druge zelo skrite. Koristno se je spomniti, da smo kot otroci maksimalno izkoriščali sposobnost učenja in te naravne sposobnosti nismo jemali kot nekaj osebnega, kot naša last ali nekaj kar lahko ojača občutek sebe, našo samozavest. Samozavestno smo se že podali k novemu učenju. Kot odrasli smo to samo pozabili zaradi idej o učenju, zaradi prepričanj, da vse že vemo in znamo, da z zavedanjem določenih ovir, smo jih že premostili, in ker razumemo pomeni da že znamo, itd. Poleg teh in drugih notranjih ovir, smo tekom formalnih izobrazb dali pozornost bolj intelektualnemu učenju ter pomnenju, v veri, da bo to koristilo lažjemu in hitrejšemu učenju na delovnem mestu; najprej teorija in potem praksa smo rekli, tisti ki znajo teorijo, bodo veliko hitreje to uporabili v praksi. V vsem tem procesu smo pozabili na naravne kvalitete radovednosti, zanimanja, poskušanja in sposobnosti naravnih uvidov ter opazovanja - učenja.
Ni čudno, da smo na te kvalitete pozabili. Živimo v obdobju velike količine informacij in neverjetnih hitrosti prenosa in sprememb teh informacij. Naše delovanje postaja zelo kompleksno in negotovo. Zdi se, da ni časa za učenje. Pričakovanje, da smo se v šoli pripravili in sedaj smo pripravljeni za produktivno proizvajanje zanemarja naravno radovednost, ki ni odprto za napake in ne omogoča časa za opazovanje in nelinearno raziskovanje ter nova spoznanja. To počnejo kvečjemu v raziskovalnih laboratorijih, se običajno tolažimo, strašimo in izgovarjamo zato, da bi ostali v coni običaja in obstoječega znanja.
Znanje je zelo pomembno. Olajša in pohitri marsikateri proces. Zatakne se, ko nimamo več dovolj informacij za logične rešitve. Ko obstoječi običaji ne delujejo več. Naši življenjski izzivi postajajo čedalje bolj kolektivni in vključujejo širšo perspektivo okolja. Takšne rešitve običajno zahtevajo več od obstoječega znanja. Zahtevajo prilagajanje. Takšne rešitve zahtevajo čas za nov razmislek, čas za uvide, ustvarjalnost, inovativnost, čas za učenje.
Takšne nove rešitve, nova spoznanja, zahtevajo več od tega kar vemo in znamo. Zahtevajo spremembe. Zahtevajo notranjo odprtost uma, da lahko nekaj novega tudi vidimo. Naše doživljanje izpostavi to kar se plete v naših mislih. Lahko imamo pred seboj najlepši sončni vzhod in ga niti videli ne bomo v kolikor smo fokusirani na naše spomine in obstoječe miselne konstrukte, navade, skrbi. Odprt um, ki je pripravljen stopiti v neznano vsebuje kvalitete, ki jih iščemo: radovednost, preizkušanje in izkustveno učenje preko novih uvidov.
Izkustveno učenje preko uvidov je drugačno od intelektualnega logičnega učenja. Je to kar potrebujemo kot odrasli. Je nelinearno, je spontano, je nepredvidljivo, presenetljivo. Lahko primerjamo z učenjem vožnje avtomobila v avtošoli. Teoretično smo lahko odlični vozniki, vemo točno kje so vsi inštrumenti in kakšna je njihova funkcija ter vemo tudi kakšna je optimalna pot skozi ovinek. Ni nujno, da se bomo kdaj podali na vožnjo tudi, če vemo vse o avtomobilu, o cesti in vožnji. Izkustveno učenje je drugačno. Zahteva prilagajanje, zahteva učenje, zahteva integracijo novega znanja. Zahteva, da opustimo navade in prepričanja, ki nam ne služijo več. Zahteva drugačno dimenzijo pozornosti, prisotnost, poskušanje in popravljanje. Zahteva vseživljenjsko učenje.
Da bi učinkovito stopili na pot razvoja osebnih potencialov, na pot novih uspehov in novih dimenzij zadovoljstva, je ključno vseživljenjsko učenje. To zajema zelo širok spekter področij na katerih se lahko razvijamo in jih verjetno sploh še ne poznamo. Pomembno učenje, ki vpliva na ves razvoj naših sposobnosti in veščin je učenje o sebi. Običajno učenje o sebi pomeni, da spoznavamo svoje želje, sposobnosti, svoje ovire, omejitve, spoznavamo svoje telo, svoj um in spoznavamo tudi svoje odnose do ljudi in okolja v katerem delujemo. Čeprav je to zelo pomembno znanje, ni temeljno znanje, ki bi omogočalo najpomembnejše: zadovoljstvo, saj je potencial na vsakem področju neskončen. To je sicer dobra novica za naše sposobnosti in veščine, za doseganje ciljev, bolj slaba novica pa za naše zadovoljstvo, ki se lahko posledično zdi, da se vedno izmuzne po doseženem cilju. Za to potrebujemo temeljno učenje.
Temeljno transformativno učenje je učenje o tem kaj v resnici smo, kaj je tisto, kar vse spremembe zazna in ustvarja, samo pa ostaja nespremenljiva voda v morju sprememb. Učenje o naši pravi, stabilni, identiteti; biti, navzočnosti, zavesti, potencira vse drugo učenje, saj omogoča stabilnost, samozavest, zadovoljstvo, na katero smo pozabili, in ki ga iščemo v zunanjih okoliščinah in drugih ljudeh. Ko spoznamo, da je to kar smo, prosto vseh navad, vseh prepričanj, vseh spominov, se najdemo, in lahko začnemo znova, lažje, učeče, mimo oziroma skozi vse ovire, saj niso več osebne. Imamo drugo priliko in drugačno perspektivo. Tokrat je učenje drugačno, globlje, zavestno in z drugačnim namenom. Našim ciljem in odnosom se spremeni funkcija, saj niso več sredstvo pričakovanja za samoizpolnitev in zadovoljstvo, ampak dogodivščina za izražanje naših potencialov, zanimanj, novih možnosti, zadovoljstva in razumevanja.
Razvoj osebnih potencialov lahko dobi bolj naravno, transparentno, celovito, vključujočo vlogo kot smo jo opisali na začetku in je vir vseživljenjskega spoznavanja Sebe, drugih, sveta in odnosa med vsem tem. To je vir večje kvalitete življenja za vse vpletene, in ni odvisna od zunanjih okoliščin, temveč izhaja iz notranjih kvalitet zadovoljstva, miru, jasnosti, sočutja in razumevanja.
